Jutro je. Oči imam zaprte. Slišim zdravilno tišino in v njej čiste zvoke NARAVE. Po hišici, kjer spimo, se nevidno sproščajo aerosoli pridnih čebelic, ki so del našega bivalnega prostora. Slišim njih zvok, vdihujem njih razpršene aerosole po prostoru, ki nas vse zdravi cel čas bivanja tukaj.

Najini otroci so že vstali. Raziskujejo Kr’bee-jevo posestvo. Z Leono odkrivajo skrivnostne kotičke gozda, nabirajo zelišča po cvetočem travniku, krmijo Rozi in Piko ter tekajo za malimi kozlički in ovčkami. Skozi spontano igro in smeh zaznavajo naravo v prvinski obliki in se povezujejo z njo. Prav nič me ne skrbi, da bi jim bilo dolgčas. Njihov, v daljavi slišan smeh, mi pove, da doživljajo svet, ki godi. Ko vstanem, jih skozi veliko okno vidim radostne, oblečene v zaščitne obleke. Namenjeni so v čebelnjak raziskovat svet čebel. Jutri bodo pekli kruh, ki ga bomo zvečer odnesli domov…

In midva? Jaz in moj ljubi imava dopoldne čas zase. Včeraj sva kolesarila in spoznavala pokrajino med Slovenskimi goricami in Muro. Prlekija je z eno besedo čarobna. Danes se odpraviva v Bio terme. Kar peš greva  do tja, mimogrede pa mimo Apiterapevtskega čebelnjaka, kjer nama Uroš s ponosom govori o svetu čebel, o naravi in o vsem, v kar verjame in kar živi.

Pozno popoldne preizkušamo okuse Uroševega medu in pijemo Leonin zeliščni čaj. Ob zvokih glasbe se dan prevesi v večer.

Ko se vrnemo v hišice nas ne  zanima, kaj se dogaja po svetu, niti ne športni rezultati tega dne. Kot da tega ne potrebujemo, iz polic v hišicah vzamemo družabne igre in to nam je dovolj. Mirno brenčanje naših sostanovalk nas umiri. Otroci umirjeni in zadovoljni zaspijo, midva pa…

Kako nenavadno. Vse to, kar je tu, neskončno pomirja, zbližuje, radosti in spočije.

Tu bi lahko ostala za vedno.