Nedeljsko jutro se je prebudilo v zlati svetlobi. Sončni žarki so mehko božali zemljo, ki je dišala po miru. Po dolgem tednu bolezni sem si želela preprosto dihati – vdihniti tišino, objeti sonce, se stopiti z naravo. Iz hleva so prihajali zvoki življenja, topli, mehki, prijazni. Ovčke so se oglašale, koze so dremale, Rozina dva, pred tednom dni rojena kozliča sta igrivo poskakovala v svojem srečnem, živalskem svetu.

Dopoldne je minevalo v spokojni harmoniji, popoldne pa je prineslo nepričakovane obiskovalce. Kot veter s severa so prišli – Aleš in Manja, s hvaležnim smehom in gorenjskim naglasom, skupaj s svetlobo v otroških očeh njunih dveh – Daše in Lenarta. Stopili smo v hlev, v svetišče preprostega življenja, kjer se te dni rojeva veselje. Otroka sta s tihim čudenjem božala kozice, medtem ko je vse ostalo teklo po ustaljenih poteh.

A potem – trenutek. Tisti dih, ko se vse ustavi. Veteranka, starosta našega hleva, Pika. Njene oči so se zazrle nekam daleč, njeno telo je začelo govoriti jezik narave, napenjanje, valovi bolečine, ki so prinašali novo življenje. In kot da bi se čas skrčil v drobec večnosti – rodila se je prva. Drobcena, komaj zaznavna, kot sapica. “Premajhna,” me prešine, a preden utegnem zajeti sapo, se Pika znova napne. Še ena. Srce mi zaigra. “Dve bomo imeli,” šepnem v vetru tega čudeža. A usoda še ni rekla zadnje besede. Tretjič se Pika napne – in na zemljo pade tretja kozica. Trojčice! Oči obiskovalcev so se širile v neveri, dih je zastal – bili smo priča čudežu.

A veselje se je pomešalo s skrbjo. Prvorojenka – prešibka, prekrhka. Ko se je družina poslovila, sva z Urošem vstopila v boj. Najprej sva poklicala dobro dušo, Urško, ki bo tudi sama nekoč prava veterinarka. Z nežnostjo in skrbjo smo vse tri kozice odnesli v hišo, v mehko varnost toplote ob štedilniku. Urška je svetovala pomoč. Veterinar je prišel kot angel varuh in oskrbel Piko ter male tri bojevnice. Tudi za Piko se je našel topel prostor. Neustrašna mati, je počivala, a njene oči so odsevale tisto, kar smo zdaj vedeli vsi – borba se nadaljuje.

Noč je bila dolga. Toplina peči, vonj sena, nežne dlani, ki so pestovale novorojenke. Vsak požirek mleziva je bil zmaga, vsako premikanje repka znak upanja. Mlajši dve sta že po nekaj urah začeli pridobivati moč, a prvorojenka – ona še vedno hodi po robu. Njeno srce bije tiho, a močno. Borimo se.

In vi, dragi bralci, držite pesti. Naj se naša triperesna kozasta deteljica razcveti v življenje, polno sonca in zelenih travnikov. Spremljajte naš blog in bodite del te zgodbe, kjer se narava in srce združita v eno.

Na fotografijah Daša in Lenart z Patom in Matom. (Foto- ati Aleš)